December 2018 (Bivakiranje med prvo nočjo)

Bivakiranje med prvo nočjo

Odhod na prvo prenočitev je lahko čustveno naporen in zahteva kar nekaj priprav, da je izpeljan pravilno in čimbolj prijetno. Prva izkušnja v novi dejavnosti se nam zapiše bolje v spomin, kot katerakoli druga izkušnja, ki sledi. Zato moramo še posebej poskrbeti, da bo naša prva izkušnja pozitivna in nas bo motivirala nadaljevati v tej smeri. Normalno je, da se pojavi strah in, da se zadržujemo, da ne bi odšli, vseeno pa je kdaj pa kdaj potrebno iti čez sebe in uresničiti svoj cilj.

Glede konkretnih vidikov, jih bom opisal 3; torej, kaj vzeti s seboj, kje si napraviti "ležišče" v gozdu in ali je bolj smiselno imeti zakurjen ogenj, ali rajši imeti oblečenih več oblek. Torej najprej prvo: kaj vzeti s seboj. Ko načrtujemo izlete, ki bodo trajali več kot dva dni je vedno treba upoštevati vidik nezgod, ki se lahko zgodijo. Zato poleg vsega osnovnega, kar vzamemo na navadni pohod, kot je pijača, hrana, dodatne obleke in kakšen nož, vzamemo s seboj še baterijsko svetilko, kresilo, spalno vrečo, šotorsko krilo in prvo pomoč ter priporočljivo še kakšno paracord vrv. S tem bi morale biti osnovne potrebe med izletom zadovoljene.

Lokacija prenočitve je eno od najpomembnejših vprašanj, od katerega je odvisno, kako dobro bomo spali ponoči. Spomnim se še dobro, kako sem šel nekaj časa nazaj prespati v gozd in nisem pogledal kje bom postavil moj bivak, ampak sem kar napel šotorsko krilo v obliki pol zaprtega bivaka in se ulegel pod njega. Čez noč je veter začel pihati v drugo smer (ker pa nisem premislil, da se bo zrak nad jezerom, ki je bilo pod mano, ohladil in pihal direktno v moj bivak ter ga posledično napihnil kot balon) in me povsem prepihal. Zato je izredno pomembno, da pogledamo vse okoli nas in se lahko nato mirno uležemo spat. Vidiki na katere moramo paziti so: naklonjenost površine (površina naj bo čimbolj ravna oz. rahlo nagnjena, da voda lahko odteka); nevarnost poplav, zato je dobro, da je ozemlje malce dvignjeno nad okoljskimi vodotoki; smer pihanja vetra in nevarnost padajočih suhih vej in dreves okoli nas.

Zadnja dva zelo pomembna vidika v gozdu pa sta še ogenj in obleke. Osebno nikoli ne spim s prižganim ognjem, ampak se vedno rajši debelejše oblečem in se skušam ogreti s "hot-packi", ki jih dam med stegnja (tako se najhitreje pogrejemo), ko ležim v spalni vreči. Ogenj zakurim kadar sem buden, da zadeva ne uide iz pod kontrole ter, da se lahko pogrejem sam in posušim obleke.

Vsekakor še zadnja stvar, ki bi jo rad omenil je postopnost, ki jo moramo upoštevati pri vseh novih hobijih. Če bomo šli prvič prespati v gozd pozimi, pri slabem vremenu z malo opreme, se najbrž ne bomo odločili še kdaj iti. Zato je dobro, da stopnjujemo težavnost in gremo najprej ob lepem vremenu, pri topli temperaturi in z malo več opreme ter se tako počasi prilagajamo na gozd in nabiramo izkušnje.

- Denis Ališič

November 2018 (Odločitve in odgovornost)

Odločitve in odgovornost

Odločitev, sama po sebi se nam na prvi pogled zdi samoumevna in se ne poglabljamo v sam pomen in vse možne vidike, ki so na voljo. Kajti, če se zares poglobimo, kaj so odločitve, vidimo, da vse kar delamo zavestno zahteva našo odločitev. Tudi kadar mi nekaj ne naredimo smo se tako odločili in smo s tem prevzeli odgovornost, ki je prisotna v tem dejanju. Odgovornost je ponavadi teža, ki je prisotna v vsaki odločitvi in daje globljejši pomen dejanju. Pogosto je točno odgovornost tisto gonilo, ki ljudi prestraši in odvrne od dejanja. Posledice, ki sledijo odgovornosti so večje, temvečja je odgovornost in to je lahko zelo shrljivo ter si zato pogostokrat rajši izberemo manj naporno rešitev.

Vidik odgovornosti lahko opazimo pri vsaki odločitvi. Naj bo še tako majhna in nepomembna odločitev lahko vidimo, da je povsod prisotna obveza. Pogostokrat se ustrašimo in je nočemo prevzeti oz. jo zavrnemo, ker bi se lahko zmotili in bi morali nositi breme posledic. Na takšen način, ljudje ostajamo v naši coni udobja in se osebnostno ne razvijamo. Odgovornost je ena od osnovnih stvari, ki naj bi jih znal prenašati odrasel človek, da lahko deluje in ima ugled v družbi ter uspeh pri svojem delu. Med kampiranjem odgovornost ponavadi leži na nas, če smo sami, drugače pa na vodji izleta. Vse je prvikrat težko, sploh prižig ognja, če vsi drugi čakajo in so lačni ter te gledajo ali ti bo uspelo. Odgovornost je resnično breme za nekoga, ki jo mora sprejeti in delati odločitve, ampak vsekakor po uspehu je dejanje z veliko odgovornostjo toliko bolj cenjeno in je veselja toliko več.

Za zaključek se lahko še vprašamo: Kaj torej lahko storimo sami, da bi boljše sprejemali odgovornost? Najbolje se je zavedati in vseeno kljub teži iti naprej ter sprejeti odgovornost. Pogostokrat bo težko, ker vsekakor to ni lahko dejanje, ampak telo in um se čez čas navadita in lahko s prakso potem vedno lažje sprejemata to breme odgovornosti. Preprosta vaja, ki jo lahko uporabimo je, da si zastavimo načrt in skušamo po majhnih korakih delati vedno bolj odgovorne stvari. Na ta način, se bomo najhitreje privadili in prilagodili na situacije, kjer bo treba sprejemati "težke" odločitve.

• Denis Ališič

Oktober 2019 (Ogenj in domačnost v gozdu)

Ogenj in domačnost v gozdu

Varnost in občutek domačnosti v gozdu se ne razvije takoj, ko vstopimo v njega, ampak traja nekaj časa, da se ta občutek oblikuje. Tako se moramo počasi navajati dokler ne izgine občutek nelagodja. Čas potreben za privajanja na novo okolje je različen pri vsakemu posamezniku. Vsekakor lahko naše bivanje v gozdu naredimo prijetno, kjer se vzdušje razlikuje od vsakdana in kjer lahko spremenimo naše mišljenje. Kar mislim tu izpostaviti je, da lahko gozd oblikujemo kot naš kraj premišljevanja in počitka od napornega stresa vsakdanjega življenja. S tem damo "prostoru"/gozdu poseben pomen kjer se spremeni tudi naš način obnašanja ter mišljenja. Tako bomo odkrili drugačne vidike, ki jih sicer ne bi in se osebno in duševno razvijali ter razbremenili, če nas kaj trenutno pretirano bremeni. Že sam sprehod lahko umiri naše misli in zmanjša stres, kaj šele "vikend oddih" v divjini.

Vikend oddih v naravi je lahko izredno sproščujoč in psihično prečiščujoč. Vsekakor se pojavijo vidiki, ki jih pri navadnem sprehodu ni potrebno upoštevati in eden izmed njih je ogenj. Ogenj je pri kampiranju skoraj, da obveznost in nam ustvari atmosfero pravega kampiranja v naravi. V večini primerov je enostavno prižgati ter ohranjati ogenj, saj imamo veliko priročnikov in pripomočkov. Kar se tiče večernega druženja, si ga tudi težko predstavljamo brez ognja, saj je ključen za socializacijo, skupinsko pripravljanje hrane ter ustvarjanje prijetnega, sproščenega vzdušja. V naravi nam ogenj ob večernih urah nudi občutek varnosti in je tudi vir toplote, kar ni zanemarljivo. Preizkušanje priprave hrane na ognju je lahko tudi zelo zanimiva izkušnja za nekoga, ki tega ni vajen.

Ogenj zahteva čas ter pravilen pristop, takrat je izkušnja kurjenja v naravi prijetna in za nas "turiste" in za naravo samo. Obogatil nas bo ne samo s toploto, ampak tudi z večernim premišljevanjem in lahko rečemo meditiranjem ob plamenih. Pa ne pozabimo na čudovit čaj skuhan iz nabranih zelišč.

- Denis Ališič

september 2018 (Občutek varnosti in tranzicijski objekt)

Občutek varnosti in tranzicijski objekti

Pojem tranzicijski objekt se ponavadi uporablja za otroke, ki začnejo hoditi v vrtec. Tranzicija pomeni prenos, prenos občutkov. V praksi to zgleda tako, da otrok, ko gre v vrtec prenese svoje občutke domačnosti in varnost na neko igračo in jo uporablja kot nadomestek staršev, ki jih trenutno ni prisotnih. Ta prenos lahko večkrat opazimo in je popolnoma normalen, tudi kasneje v življenju imamo lahko predmete, ki jim dajemo posebne občutke in imajo za nas posebno vrednost.

Med kampiranjem v naravi imamo lahko s sabo določene predmete, ki si jih izrecno ne želimo izgubiti. Taki predmeti imajo za nas poseben pomen in nam dajejo občutek varnosti, ko jih imamo z nami. Ta poseben predmet lahko tako imenujemo tranzicijski objekt in opravlja podobno vlogo kot igračka pri otroku v vrtcu. Omogoča nam neko domačnost in določeno stopnjo varnosti v divjini, ki nas spominja na dom. Seveda smo kot odrasli manj navezani na ta predmet, v primerjavi z otroci. Pri otrocih lahko opazimo pravi izbruh žalosti, kadar predmeta ni ali, ko ga ne najdejo. Pri starejših so te čustvene reakcije manjše.

Varnost je osnovna potreba vsakega človeka za normalno življenje in delovanje. Oseba, ki ne doživlja varnosti in se počuti stalno ogroženo bo imela obremenjeno delovanje in zmanjšano produktivnost, zaradi stalne napetsti ter opazovanja okolice.

- Denis Ališič

Avgust 2018 (Odprava ter priprava nahrbtnika in opreme)

Odprava ter priprava nahrbtnika in opreme

Eno izmed prvih vprašanj, ko se odpravljamo na teren, je vedno kaj naj vzamemo s seboj. Pripravljamo se na najverjetnejše situacije in skušamo vzeti s sabo čim manj opreme, ampak vseeno zadosti, da uspemo kljubovati naravi in njenim divjim razmeram. Tako se bo vedno znova pojavljajo vprašanje ali se splača s to ali ono stvarjo obremeniti. Pri tem ni nekega točnega pravila kaj vzeti, temveč odloča vsak človek po svojem občutku in intuiciji. Res je da se lahko držimo nekih splošnih smernic, ampak v praksi bo nekdo bolj potreboval odejo, nekdo pa hrano. Tako vidimo da naše lastnosti in izkušnje oblikujejo tisto, kar potrebujemo vzeti s sabo.

Nazadnje sem bral o Reinholdu Messnerju, znanem alpinistu, ki je prišel na vrh Mount Everesta brez dodatnega kisika in z dosti manj opreme in hrane kot drugi alpinisti. Na ta potopis se vedno spomnim, ko grem sam na kampiranje v gozd. Vedno potrebuješ s sabo toliko, kolikor si navajen uporabljati in vse pomembne potrebe so relativne. To pomeni, da bolj kot se bomo izurjali in vzemali vedno manj opreme, vedno manj jo bomo rabili. Tudi ne pomeni, da obvezno vzamemo s sabo šotor, če gremo kampirati, ampak lahko poskusimo brez in vidimo kako nam gre. Glavna napaka pohodnikov v gorah je nepripravljenost, da imajo s seboj premalo ali preveč opreme. Pri manjkajoči opremi se lahko zgodi neurje in nimamo dodatnih oblačil, pri preveč opreme nam bo pa zmanjkovalo energije in moči.

Strah pred nepričakovanim ali nelagodjem nas ponavadi žene v kompliciranje in preveliko pripravljanja, katero sploh ni potrebno in nas preveč obremenjuje. Pri tem bomo s sabo nosili preveč opreme, ki je ne bomo rabili, samo zaradi strahu pred neznanim.

Pri mojih odpravah vedno pakiram najnujnejšo hrano in obleke za toliko dni kolikor grem, šotorsko krilo in osnovna orodja ter še par malenkosti, kot so kompas in lučka. Pri hrani oz. orodju nikoli ne vzamem preveč s seboj, ker ga lahko izgubim ter se ne splača nazaj prinašati stvari, ki jih nisem rabil. Vedno si rečem tudi brez žage bom preživel, saj je sekira dovolj. S tem si privarčujem več kot kilo teže v nahrbtniku, ki bi me drugače obremenjevala. Glede samega pakiranja pa vedno dam težje stvari na dno in stvari, ki jih bom pogosteje rabil na vrh ali v stranske žepke za hitro dosegljivost. V praksi to izgleda tako, da dam šotorsko krilo in orodja čisto na dno nahrbtnika, nato obleke in hrano. Pri hrani vzemam s seboj prigrizke s čim manj smetmi, da me kasneje ne obtežujejo. V stranske žepe dam kompas, lučke in ostale malenkosti. Čisto na vrhu v majhen žepek pa denarnico in dokumente.

Denis Ališič

Julij 2018 (Strah pri prvi nočitvi)

Strah pri prvi nočitvi

Prva tema, ki jo bom obdelal s sklopi je prav strah, ki sem ga že omenjal, ampak opisan malo bolj podrobno in osredotočen na prvo srečanje z nočitvijo v gozdu. Ravno pri prvem odhodu v gozd ali pri prvih parih dneh se lahko pojavijo največje ovire, ki nam otežujejo samo prenočitev. Zavedati se moramo, da so te ovire le v glavi in jih sami povzročamo ter jih dovoljujemo, da obstajajo.

Pogostokrat bomo ljudje ob novih stvareh, ki jih ne poznamo čutili strah. Strah pred neznanim in nevarnostim je popolnoma normalen evolucijski izziv. Kako se bomo odzvali in kaj bomo naredili z njim je naša odločitev. Strah nas varuje pred nevarnimi stvarmi. Med samim človeškim razvojem je varoval ljudi, da so bili bolj pozorni na stvari, ki niso bile toliko znane ali varne. Mi sami se odločimo ali ga bomo dopustili in bomo stopili korak nazaj ali bomo šli naprej in premagali strah. Tudi če se bomo odločili in bomo šli vseeno poleg strahu v gozd in bomo tam postavili tabor bo strah vedno prisoten. Najhuje je prvič, ker še nimamo izkušenj niti z nočitvijo zunaj, niti s premagovanjem strahu v naravi.

Navajanje na premagovanje strahu v naravi je izredno uporabna, če ne celo obvezna veščina. Vedno bomo doživljali nekaj novega, česa nas bo strah, ne samo zunaj v gozdu ampak tudi doma in v družbi. Prehod med življenjskimi obdobji lahko imenujemo tudi neke vrste razvojna anksioznost. Saj se razvijamo in da dosežemo to novo raven razvoja, nas je najprej strah pred to ravnijo in korakom, ki ga moramo narediti. Tako je tudi v gozdu, kadar preizkušamo in delamo nekaj novega ter se skušamo soočati s strahom pred temi stvarmi. Normalno je, da čutimo tesnobo in strah, ko delamo stvari, ki jih še nikoli niso, ampak se sami odločimo ali se bomo prepustili temu občutku ali bomo šli naprej.

Dober način za omejevanja strahu je umirjanje z dihanjem in racionalno mišljenje o situaciji. Sprejemljivo je tudi, da kakšno stvar pustimo, če nas je preveč strah in kasneje napredujemo, ko smo bolj sigurni. Dobro je da se navadimo premagovati strah in se soočati z njim. Sama tehnika, ki se jo naučimo in nam ustreza nam bo tudi pomagala pri ostalih vidikih življenja in našem razvoju v njem.

Glede dihanja velja pravilo, da naj bo izdih dvakrat daljši od vdiha ter tako umirjamo telo. Ponekod priporočajo 4 sekunde vdiha in 8 sekund izdiha. Druga stvar je racionalno mišljenje preko katerega lahko premislimo kaj se lahko zgodi in s čim pretiravamo ter je nerealno.

Denis Ališič

junij 2018 (Načrt za naprej)

Načrt za naprej

1. Čas je, da se odločim malo bolj točno kako bom pisal objave na blogu in v kaj se bom usmerjal. Zato bom moje pisanje malo bolj sistematiziral in določitev osrednjo temo. Prva stvar, ki bo spremenjena, bodo sklopi tem. To pomeni, da bom imel po šest sklopov z isto tematiko, le iz drugačnih vidikov in bom lahko bolj poglobljeno pisal o tej tematiki. Tako bosta na leto prišle po dve tematiki na vrsto.           
2.  Naslednja stvar bo začasna ukinitev angleškega dela objav. Opazil sem, da ni dosti bralcev, ki govori samo angleško, brez da bi govorili slovenščine in bi čas rajši vložil čas za raziskovanje in podaljšanje slovenskega dela objave. 
3. Tretja stvar, ki jo tudi podpiram je pisanje lastnih zgodb o naravi in čustvih. Pripravljen sem dati možnost vsakemu, ki želi objaviti kratko zgodbo ali morda pesem o tej tematiki, seveda brez žaljive vsebine v njej.

Morda se bo kakšna tematike, ki sem jo do sedaj opisal v objavah ponovila, vendar jo bom poskusil razširiti in to znanje še poglobiti.

- Denis Ališič